O PREJEMANJU SV. OBHAJILA - NA JEZIK ALI ROKO?

Pridiga na zahvalno nedeljo, 8. november 2015

  Danes obhajamo, dragi bratje in sestre, zahvalno nedeljo, ko smo Bogu hvaležni za vse številne darove, ki jih v življenju prejemamo. Resnica je namreč, da si nič nismo sami dali, vse nam je pravzaprav podarjeno. Darovi zemlje in drugi darovi, vse je Božji dar.

  Bi pa želel danes spregovoriti o največjem Božjem daru na tem svetu, ki ga imamo med nami, to je Boga samega v Najsvetejšem oltarnem zakramentu, Jezusa Kristusa, ki ga smemo prejemati tudi v svetem obhajilu. To je največji in najodličnejši dar, ki si ga sploh lahko zamislimo. -- In ker ste verjetno že opazili, da kot vaš duhovnik učim veroučence prejemati sveto obhajilo predvsem na jezik, in ker ste me številni že o tem vprašali, zakaj tako, bi danes želel vsem skupaj nekaj več spregovoriti tudi o tem. Ne le danes, tudi ob drugih priložnostih bom o tem še veliko govoril in oznanjal, saj je odnos da Najsvetejšega zakramenta za kristjana zelo pomemben.
 
 
 
  Spregovoriti želim torej o našem odnosu do presvete Evharistije. Verska resnica je, da je v sveti Evharistiji navzoč živi Bog, Jezus Kristus, ki živi in prebiva med nami v svetem kruhu. A čeprav je to verska resnica, žal mnogi dandanes gledajo na sveto hostijo oz. Evharistijo samo kot na nek simbol in pravijo, da ta kruh samo "pomeni" Kristusovo telo, ali ta kruh samo "simbolizira" Jezusa. Vidite – in ker mnogi tako razmišljajo, se je žal posledično mnogim ljudem tudi zmanjšala vera v Jezusovo resnično navzočnost v sv. hostiji. Nič več svetega ne vidijo v sveti hostiji. Hostija je za take samo še en keks, morda znamenje neke pripadnosti, „grem k svetemu obhajilu, ker gredo tudi vsi drugi“, v resnici pa mnogi več ne verjamejo, da je v hostiji navzoč Vsemogočni Stvarnik nebes in zemlje. Sveti nad svetimi. In seveda tam, kjer se je zmanjšala vera, so se seveda zmanjšale tudi Božje milosti.

  Vendar pa če je Jezus kot pravi Bog in pravi človek resnično navzoč v sveti hostiji (in vinu), potem bi se verjetno do njega morali tudi vesti temu primerno, in ne le, kakor da je on samo nek simbol. Vedno me je zelo nagovarjala reakcija Jezusovih učencev, za katere je rečeno, da so - potem ko so doživeli in videli, kako je pomiril vihar, "pristopili, padli predenj in rekli: »Zares, ti si božji Sin!« Padli so predenj! Zamislimo se nad tem opisom njihovega dejanja. Padli so predenj! S tem najglobjim izrazom njihove pobožnosti so dali vso dolžno spoštovanje Jezusu kot Bogu. Janez Marija Vianej je rekel, če bi vedeli, kdo je med nami pri sv. maši, bi umrli od veselja!

  Žal se velikokrat tega ne zavedamo in tudi katoličani smo se na Jezusa v sveti hostiji nekako navadili, kakor da je to nekaj vsakdanjega, kakor da to ni živi Boga vsega stvarstva, Sveti nad Svetimi, Gospod nad gospodi, kar v resnici je. In ga včasih tudi prejemamo, npr. pri sv. obhajilu, kakor da prejemamo bombon ali keks in ne kakor Gospoda vsega stvarstva. In zato je tisto, kar najbolj potrebujemo, zavest: da si naš vendarle Bog zasluži naše spoštovanje. Da smo mu dolžni izkazati naš rešpekt, naše češčenje, našo pobožnost. In to posebno takrat, ko prejemamo sveto hostijo.

  Najprej je pomembno, da ne pozabimo na sveto spoved. Prav je, da gremo pogosto k svetemu obhajilu, prav pa je tudi da gremo pogosto k sveti spovedi. In če bi mene vprašali za nasvet, bi vas gotovo povabil k premisleku TUDI glede načina prejemanja svetega obhajila. Vemo, da v Cerkvi poznamo dva načina prejemanja svetega obhajila. V cerkvenih dokumentih piše, da se naj verniki obhajajo predvsem na jezik, LAHKO pa tudi na roko. Tako je o tem zapisano v Uvodu v Rimski misal. Res je sicer, da je med nami bolj udomačena praksa prejemanja na roko kot pa na jezik, čeprav cerkveni dokumenti v resnici dajejo prednost obhajanju na jezik, ker je tako obhajanje tudi bolj varno iz vidika, da bi ne padla hostija na tla ali bi se morda izgubili koščki hostije.
 
 
 

  Vem, da tega mnogi odrasli niti ne veste, mnogi verniki namreč mislijo, tako so mi nekateri tudi povedali, češ mislili so, da obhajanje na jezik niti ni več zaželjeno oz. kakor da je to nekaj zastarelega. Vendar to ne drži. Danes znova mnogi škofje in mnogi duhovniki in celo papež priporočajo obhajanje znova na jezik, kajti s tem se na lep način poglablja naš občutek za sveto in Božje in pa ne more se zgoditi, da bi drobci hostije padli po tleh.

  In to je tudi razlog, zakaj si kot duhovnik prizadevam, da tako pri mladem rodu kot pri odraslih vernikih skušam prebujati čut za sveto. Kaj je to občutek za sveto? Naj navedem primer - npr. če pomislimo na Muslimane, imajo oni do Korana svete knjige v arabščini tako spoštljiv odnos, da si morajo najprej roke umiti, da se lahko dotaknejo Korana. Si predstavljate? Oni si umijejo roke za dotik knjige - a si mi vsaj umijemo roke pred prejemom obhajila? Ali npr. naši Pravoslavni bratje in sestre, sveto obhajilo prejemajo vedno s posebno žličko in vedno na usta. Mi v Evropi pa smo žal v zadnjih desetletjih izgubili tisti občutek za sveto.

  Kaj vam želim danes, dragi bratje in sestre povedati? Mar to, da bi naj vsi odslej prejemali sv. obhajilo na jezik? Seveda ne. Želim pa vam podati vsaj pravo informacijo. Sveto obhajilo na jezik je dejansko zelo priporočljiv način obhajanja, ker je bolj varno.

  In moram reči, da so bili naši veroučenci pri verouku zelo navdušeni, ko sem jim o tem razlagal, nihče ne bi želel drobtinic Jezusa nositi po dlaneh, jih brisati v hlače, žepe, da bi padale po tleh. A ni tako, otroci? Dobro, če bi kdo vseeno imel občutek, da ne more prejeti Jezusa na jezik, mu tudi ni treba, nikoli nisem rekel, da se sv. hostija MORA prejeti na jezik, gotovo pa je LEPO, VARNO in DOSTOJNO, če večina otrok prejme sv. obhajilo na tak varen način na jezik, posebno ker vemo, da otroci lahko pogosto reagirajo zelo naglo in naprevidno in se lahko hitro zgodi, da bi nam Jezus padel na tla, če ga prejmejo v roko. Seveda pa kot duhovnik nosim tudi odgovornost za to, ali otroci dovolj previdno in pripravljeno prejemajo sveto obhajilo.

  Pa tudi odrasli se lahko potrudimo, da – tudi če hostijo prejemate na roke – da to storite res previdno. Desno roko daste pod levo, da tako pripravimo Jezusu prostor in potem z desnico vzamemo hostijo in jo hitro zaužijemo. Če pa se boste odločili, da boste preklopili na obhajanje na jezik, pa toliko lepše. Je pa tukaj vsak odrasli vernik pred odločitvijo svoje lastne vesti, kako bo obhajilo prejel.

   Moje besede so v tem oziru le PRIPOROČILO, nasvet in ne zapoved – saj nimam ne moči ne pristojnosti za to. Gotovo pa je stara tisočletna preverjena praksa naših dedkov in babic, torej obhajanje na jezik, en način, v katerega jaz osebno verjamem in ga spodbujam in priporočam, ker se tako bolje in lepše izraža naše spoštovanje do Božje svetosti in ker na ta način tudi krepimo osebno pobožnost do našega Kralja vesoljstva, ponižanega v sveto hostijo. Amen. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Comments